60. obletnica »Tesarstva Štebe«

Leta 1952 je oče Franc Štebe opravil mojstrski izpit in začel samostojno obrtniško pot. Začeti obrt v nobenem času ni posebej enostavna zadeva, v časih, ko pa je bilo biti obrtnik nujno zlo cvetočega socializma, pa je bil ta korak še posebej pogumno dejanje in so ga bili sposobni samo najbolj pogumni.  Tesarske obrti se je oče izučil pri svojem bratrancu Tonetu Štebetu v Mostah, kjer je bila pred drugo svetovno vojno zelo priznana obrtniška delavnica. Svojo vajeniško pot je začel verjetno leta 1938. Leta 1943 je že bil samostojni pomočnik: Tako pravi Jurjevčev Joža iz Klanca.  Tistega leta je namreč pri njem polagal lesen pod kot samostojni pomočnik. In prav pri njem je izvedel za vpoklic v nemško vojsko. To delo je potem dokončal drug pomočnik, oče pa je za nekaj časa moral iz rok spustiti tesarska orodja. Svoje delo pri zgoraj omenjenem bratrancu je nadaljeval po vojni.

V svojih vajeniških in kasneje pomočniških letih pa je že razmišljal o samostojni obrti. Zametki njegove kariere so se začeli že pred 2. svetovno vojno. Ob dvorišču nasproti domače hiše je stal svinjak ob njem pa manjša lopa. V njej so nastajali prvi njegovi izdelki: hišni mlini. Menda je z njimi opremil skoraj vse kmetije, ki so takrat obstajale v žejah. Ta lopa pa je bila tudi njegova prva delavnica na samostojni obrtniški poti.

Ko je leta 1952 začel svojo samostojno obrtniško pot, pa se je njegov repertoar močno razširil. Začel je izdelovati ostrešja, kocke za tlakovanje, za potrebe gradnje cest je začel z izdelovanjem lesenih barak. Kmalu pa se je lotil tudi izdelovanja lesenih hrastovih stopnic za stanovanjske hiše. Pri tem mu je bil v pomoč Grkman Janko, po domače organistov Janko iz Suhadol. Izdelovanje stopnic je bila neke vrste rdeča nit njegove obrtniške poti, saj so v njegovi delavnici nastajale vse do njegove upokojitve in še naprej. Mnoga ostrešja na gospodarskih poslopjih v bližnji in daljni okolici so sad njegovega dela.

Oče Franc je bil človek, ki je bil vse svoje življenje usmerjen v napredek. Nikoli ni bil zadovoljen z doseženim. Vedno si je prizadeval za to, da je šel v korak s časom in se moderniziral kolikor se je le dalo.

Kmalu po začetku samostojne poti je postavil za tiste čase zelo moderno delavnico na mestu, kjer je prej stal kozolec. Njegov oče je takrat okrog trosil svojo veliko skrb z besedami: »Naš France bo pa vse zapravil!«. Ob zahodnem zidu zidane delavnice je potem nastal še leseni del, katere severna in zahodna stran sta bili zaprti . To delavnico je potem tudi nekajkrat povečal, tako zidani kot leseni del.

V odprtem delu delavnice je kmalu dobila svoj prostor krožna žaga, ki je služila za obžagovanje lesa, ki je bil potreben za ostrešja. V zidanem delu pa je dobil svoj prostor skobelni stroj, ki mu ga je izdelal domači mojster Marinov Andrej. Po več kot 50 letih je ta stroj še vedno v uporabi. Od pomembnejšega orodja iz začetkov naj omenim še verižni rezkar znamke Maffel, ki sicer takrat ni bil nov, je pa še danes v funkciji in je bil do leta 2002 redno v uporabi. Za potrebe izdelovanja stopnic je v začetku 70. let kupil poseben rezkar za izdelovanje utorov v ramah stopnic. Pravo malo revolucijo pa je pomenila postavitev gatra leta 1970. Ob zunanji rampi pa je kmalu zatem stalo tudi dvigalo, ki je zaposlene na gatru rešilo težkega ročnega dela.

Eden od pomembnejših mejnikov je bil začetek izdelovanja okroglih lesenih silosov za potrebe slovenskih kmetov. Tega se je lotil po postavitvi gatra. V ta namen je iz Nemčije pripeljal staro štiristranko, ki jo je opremil s posebnimi za to prirejenimi noži. Da je bil to v 70. Letih pravi boom priča dejstvo, da so na leto izdelali tudi do 150 silosov. Prvega so postavili pri že omenjenem Jurjovčevemu Jožu iz Klanca. Postavljanje prvega lesenega okroglega silosa je bila prava senzacija, ki si jo je ogledala velika množica ljudi.  Da so se pri tem morali še veliko naučiti priča dejstvo, da so ga postavljali dva dni skupaj, medtem, ko so kasneje za postavitev enega silosa potrebovali tri do štiri ure. Takrat ko so se izdelovali silosi je vsa ostala proizvodnja stala, saj je ves postopek priprave zahteval veliko prostora. To je bilo običajno dvakrat na leto, spomladi in jeseni.

Oče France je bil tudi človek, ki je v svojem življenju pokazal pogum tudi s tem, da je že kmalu v začetku svoje obrtniške poti začel delati tudi za potrebe Cerkve. To je bilo v tistih časih še zelo tvegano početje, saj si si tem lahko nakopal nemilost pri tedanji oblasti. Mnogi od takratnih obrtnikov si tega niso upali. Prav po zaslugi tega poguma si je postavil spomenike v mnogih krajih širom po Sloveniji. Na cerkvah in samostanih je obnavljal ostrešja, zvonike ali pa delal nove: njegovo ime bo za mnoga leta ali celo stoletja zapisano v štepanji vasi v Ljubljani, šmartnem pod šmarno goro, Drežnici pod Krnom, Svetini pri Celju, v župniji Bežigrad v Ljubljani, na Brezjah, v Repnjah.

Posebno skrb je oče namenjal vzgoji novih tesarskih mojstrov. Vedno je imel dva ali tri vajence, ki jim je plačeval šolanje in skrbel, da so se izučili obrti,  nekateri od njih, ki so bili iz oddaljenejših krajev pa so celo živeli skupaj z nami. Bili so pri nas na hrani in stanovanju. Ob tem dejstvu ne morem mimo tega, da se ne bi spomnil naše mame in ji na tem mestu izrekel posebno priznanje za pogum in požrtvovalnost. Saj je ob skrbi za svojih šest otrok tudi njim kuhala in prala.

Nekaj besed bi rad namenil spominu na transportna sredstva v zgodovini očetove obrti. Začelo se je s kolesi in konji. Ker je imel kmetijo, je oče imel vedno tudi par konj, s katerimi je prevažal hlodovino in potem že pripravljen les do objektov. To sicer za 50. In začetek 60. Let ni bilo nič posebnega. Nekaj posebnega je bilo to, da je mnogo let s temi konji vozila ženska. To je bila dekla Pavla, ki je sicer skrbela za živino v hlevu. Njena velika ljubezen pa so bili konji. In tako je s konji in vozom razvažala doma pripravljena ostrešja na gradbišča. Kasneje so konje zamenjali kamione, oče pa ogromno materiala zvozil tudi s prikolico, ki jo je zapel za osebni avtomobil. Bil je seveda med prvimi v tej okolici ki so kupili avto, to je bil legendarni hrošč.

Ko se je oče upokojil je minilo ravno 35 let od začetka njegove obrti. že prej je na samostojno obrtniško pot stopil najstarejši sin Franc, žal pa se je njegovo življenje prekmalu tragično končalo. Kot oče je bil tudi on z dušo in srcem predan delu, ki ga je opravljal. Njegova prezgodnja smrt pa je pretrgala njegove načrte o samostojni delavnici za katero je že imel kupljen gater in nekaj strojev.

Letos torej mineva tudi 25 let, ko je obrt prevzel najmlajši sin Igor. Res je, da je prevzel vpeljano obrt, delavce, delavnico, stroje, toda kdor ve, kaj vse je spremljalo njegove začetke ve, da se v njem skriva nekaj posebnega, da se ob vseh tragedijah ni zlomil ali obupal. V začetku leta 87 se je smrtno ponesrečil takrat najstarejši in najbolj usposobljen delavec Jože Gorta, pol leta kasneje pa še brat. Očeta je zadela rahla možganska kap, tako, da je v zelo kratkem času izgubil vse na katere je računal, da se bo lahko obrnil nanje za nasvet in pomoč.

Ob njegovi 40. Letnici sem dejal, da ga na njegovi poti ne bi ustavilo niti če bi mu dali vleči cestni vlačilec brez gum. Vse, kar je on ustvaril v teh 25 letih je mnogim, ki ste ga spremljali na tej poti znano. Pa vendar naj bo kljub vsemu tudi njegovim uspehom namenjeno nekaj besed.

Delo je nadaljeval z isto zagnanostjo in željo po modernizaciji kot oče in brat. že kmalu so bili vidni sadovi te vneme. Na mestu nekdanjega lesenega dela delavnice je zrasla sodobna hala, za katero si je marsikdo verjetno mislil, da je prevelika. Nekaj let za tem je staro zidano delavnico zamenjala večja in prostornejša v kateri so dobili mesto stroji za finejše obdelave kot so manjša tračna žaga, nova štiristranka , kombinirana krožna žaga in še ena, večja tračna žaga.  Za vez s preteklostjo pa še danes skrbi očetov skobelni stroj. Na južni strani hale je čez nekaj let nastal večji pokrit prostor, kjer je dobil mesto nov, nekoliko zmogljivejši gater. Velika pridobitev za vse delavce je bil tudi kamion s hidravlično roko za prevoz hlodovine in rezanega lesa.

V hali, ki jo je Igor najprej postavil so nato mnogo let brnele motorne žage, tudi po dve ali tri naenkrat. Na betonski podlagi so nastajali profili za vse mogoče vrste lesenih konstrukcij. želja po napredku nas je kmalu osvobodila risanja po betonu. Igor je bil med prvimi, ki so kupili računalniški program za pomoč pri izdelavi strešnih konstrukcij. Sam je ob vseh skrbeh, ki jih prinaša skrb za delo desetih ali več ljudi ta program tudi uporabljal. Mnogokrat je do zgodnjih jutranjih ur gorela luč v pisarni, kjer so na računalniku nastajali načrti, ki smo jih ob prihodu na delo dobili v roke.

Pred desetimi leti pa so oglušujoče brnenje motornih žag zamenjali drugačni glasovi. To so bili glasovi krožne žage, rezkarjev, svedrov, hidravlike in pnevmatike, ki so prihajali iz CNC linije za obdelavo lesenih konstrukcij. Igorju se je izpolnila večletna želja, da bi v svoji delavnici videl stroj, ki ga je občudoval vsakokrat, ko je s kolegi odhajal na razne lesne sejme v Nemčijo in drugam. Bil je spet eden med prvimi, ki mu je v Slovenijo uspelo pripeljati tak sicer rabljen stroj. Vsi, ki smo bili takrat zaposleni pri Tesarstvu Štebe Igor, smo bili na to še kako ponosni. S prihodom tega stroja se je začela povsem nova doba v pojmovanju in dojemanju tesarske obrti. Če so nekoč govorili, da tesarji ne poznajo milimetrov, se je s prihodom tega stroja tudi v tesarstvu začela doba milimetra. Čez šest let je na mestu stare CNC linije stala povsem nova, še bolj izpopolnjena verzija linije za krojenje lesa.

Težko bi bilo danes povedati koliko lesenih konstrukcij je odšlo iz Igorjeve delavnice: razne vrste ostrešij za hiše, poslopja, delavnice, pa male vrtne ute na nekatere brez kakšnega napuha lahko gledamo s ponosom. Kot oče je tudi Igor nadaljeval z obnovo in izdelavo novih cerkvenih zvonikov. Naše ime je zapisano v Komendi, žireh, Ptuju, Zlatem polju, Brezovici pri Ljubljani, Kostanju, v Lokah v Tuhinjski dolini, žirovnici, Pšati, RazdrtemKdo ne bi bil ponosen na to?

V lanskem letu smo svoj pečat, upamo, da za več stoletij pustili na obrambnem stolpu škrlovec v Kranju. Z novo CNC linijo so se odprle neštete nove možnosti. Nekaj smo jih že izkoristili, mnoge pa še ostajajo za prihodnost. Posebej z veseljem pokažemo tudi na brunarice, ki so krojene na novi liniji, ki ima poseben sklop agregatov za klasičen četrtinski preklop in starinski, tako imenovani tirolski spoj.

Ob vsej računalniški znanosti in tehniki, ki nam omogoča lažje, hitrejše in bolj kvalitetno delo pa ne morem mimo ljudi, ki so kljub vsej znanosti še vedno nepogrešljiv del tega dela. Glavni cilj pravzaprav ne bi smel biti ne dobiček, ne napredek, ampak človek posameznik, ki lahko tudi v tem delu, ki je bil mnogokrat zapostavljen, uresničuje svoje želje po uspehu in izpolnitvi samega sebe. Krivica bi bila kogarkoli izpostavljati. Lahko pa rečem, da gre vsem, ki so v teh šestdesetih letih tukaj puščali svoje življenjske energije čast in priznanje ter zasluga za razvoj, ki ga je Tesarstvo Štebe doseglo v tem času.

Ob tej obletnici bi rad izpostavil še nekaj s čimer ne vem, če se lahko pohvali še kakšno tovrstno podjetje pri nas. Z nakupom prve CNC linije so se začele v tej delavnici ustvarjati nove vezi med mnogimi tesarji. Mnogi pri nas naročajo izdelke, ki jih potem sami montirajo. Če sem iskren je prav ta vidik našega dela, nekaj kar mene osebno najbolj izpolnjuje. Zato bi rad izrekel vsem s katerimi se srečujemo pri tem delu besede veselja, zahvale in ponosa.